Končno sem se znebil cmoka, ki me je tiščal v grlu mesece. Žal ni bil takšne vrste, kot smo ga vajeni s slivo ali marelico na sredini in povaljan v drobtinicah, popraženih na maslu. Bil je tisti cmok, ki nas tišči, ko smo slabe volje, ko nas stiska v prsih in nam na ramena pritiska teža negotovosti in številnih prepovedi ter omejitev, ki so nas bolj ali manj upravičeno težile dolge mesece, z majhno prekinitvijo, celo več kot eno leto.

Končno se lahko sprehodim po mestu brez maske in brez strahu, da bi se mi kdo preveč približal, me okužil in potem …

Ker sem že cepljen, lahko koga tudi objamem, lahko grem čez mejo, lahko …

Končno lahko dostavljene in doma skuhane dobrote zamenjam za tiste, ki jih pripravijo v meni ljubih gostilnah in restavracijah, lahko poslušam žuborenje pogovorov za sosednjimi mizami, naklonim komu prijazen pogled in pozdrav, se nasmehnem.

Prvi dan covidne svobode sem izrabil za sproščen obisk živalskega vrta z vnukinjo in nepozabno kosilo na terasi priljubljene

restavracije. Korenčkova juha s kančkom limete in svežimi zelišči, jagnječje kronice s caponato in pečenim mladim krompirjem, lava cake s kepico mangovega sladoleda in kozarec pinele z ravno prav telesa. Po dolgem času sem lahko brezskrbno v restavraciji užival v hrani in seveda najboljši družbi. To mi bo ostalo v spominu.

Ko pomislim, da se bo ravnokar začelo poletje, brezskrbno kakor tisto pred 30 leti, ko smo se osamosvojili in je bilo konec negotovosti in tesnobe, sem poln pričakovanj in načrtov, kaj vse bom letos počel.

Gotovo bom velik del svojega prostega časa namenil izletom po Sloveniji z obvezno enološko-kulinarično vsebino, pa še kam dlje čez mejo bom skočil pa kaj spekel na žaru, skuhal, se družil …

Morda se vam zdi, da nekoliko pretiravam, morda res ne bom izpeljal vsega, kar sem si zamislil, vendar mi veliko pomeni že to, da to lahko storim – in tega se veselim.

Lepo in brezskrbno poletje vam želim.