V tej koronski realnosti z veseljem odprem vrata polnega hladilnika in zamrzovalne omare, pobrskam po shrambi in se prepustim kulinarični domišljiji, saj mi moja skladišča vsak hip omogočajo skoraj neomejeno kulinarično ustvarjalnost. V prijetni zmerni brezdelnosti imam dovolj časa, da se odločim, kaj bom skuhal danes, kaj morda jutri in kaj moram dati na nakupovalni seznam za tedenski nakup, da bo jedilnik prihodnjega tedna pestrejši, zanimivejši.

Tale lockdown je prava blagodat za počasno in skrbno pripravo hrane.

V času, ko to pišem in ko iz previdnosti živimo še v balonu, se odločam za jedi, ki razveseljujejo moje najbližje, predvsem vnukinjo. Pred dvema tednoma sta po več mesecih osame v naš balon tiho kot pri osmozi vstopila še moja dobra prijatelja. To je bila priložnost za nov kulinarični izziv in seveda veliko veselje!

Žal pa je vse to bolj tolažba in beg pred nemočjo, ki jo občutim ob omejitvah, ki jih živimo. Vsak dan spremljam statistike in delam projekcije, kdaj bo konec tega najbolj klavstrofobičnega obdobja v mojem življenju. Kdaj bom lahko mirno šel med ljudi, ne da bi oprezal, kdo nosi masko in kdo ne, ko se ne bom več umikal ljudem, ki jih srečujem na razdalji 1,5 metra, in bom lahko mirno užival v svobodi gibanja in druženja – tudi za mizo.

Omejitve zadnjega leta so seveda najbolj prizadele gostince, a hkrati tudi nas, uporabnike njihovih storitev. Vsa inovativnost priprave jedi za s seboj ali hitre dostave na dom je le dokaj slab nadomestek obiska restavracije, gostilne, kavarne … saj vse skupaj deluje kot klepet po spletu v primerjavi s klepetom v živo ob kavi, kozarcu vina ali večerji.

Ne, nikakor me ne prepričajo še tako skrbno, inovativno in okusno pripravljene na pol tople jedi iz plastične ali kartonaste posode, dostavljene na dom. Rad imam sveže pripravljeno vročo hrano, postreženo na pravih krožnikih, v kateri uživam v družbi znanih in neznanih ljudi ob brezbrižnem pogovoru in tudi prijetnem hrupu od sosednjih miz.

Nekateri napovedujejo spremembo kulinarične kulture, ki naj bi se razvijala v smeri hrane za s seboj ali pa restavracij, kjer se bo hitreje jedlo. Ne verjamem jim. Gostilne, bistroji in restavracije naj ostanejo taki, kot so bili: prijetni prostori za druženje ob raznovrstni ponudbi, ambientih in okusih. Saj sicer vse skupaj nima pravega smisla.