Ko smo marca 1995 oddali v tiskarno prvo številko revije Dober tek, smo z nestrpnostjo in tudi strahom čakali na odziv bralcev. Takrat še nismo vedeli, kar vemo zdaj, da bomo ostali najmanj petindvajset let v vrhu slovenskega kulinaričnega založništva. Že od prve številke naprej smo bili obkroženi z »naji«, pa če govorimo o nakladi, ugledu, kakovosti receptov … Vseskozi smo želeli biti najboljši in to nam je tudi uspevalo, saj smo in še vedno težimo k odličnosti, ki je seveda cilj, ki se mu lahko približamo, a čar tega cilja je, da ga človek nikoli ne more doseči. Cilje si zastavimo zato, da nas vodijo in spodbujajo, in če so dovolj visoko zastavljeni, so nedosegljivi, nas izzivajo, da jih poskušamo doseči.
V teh letih se je nabralo kar 282 izdanih številk revije z več kot deset tisoč objavljenimi recepti, s številnimi kulinaričnimi članki, reportažami in drugimi vsebinami. Vsega skupaj skoraj dvajset tisoč strani vsebin, izdali smo sedemdeset tematskih številk in kuharskih knjig, sodelovali v mnogih akcijah in ob tem spoznali številne čudovite ljudi, ki soustvarjajo naš kulinarični svet.
Verjetno smo tudi mi dodali kamenček k plazu kulinaričnih presežkov, ki je postavil Slovenijo na kulinarični zemljevid sveta in nas pripeljal do mednarodnega ugleda, priznanj, prepoznavnosti in nenazadnje tudi v Michelinov vodnik po restavracijah. Gotovo tudi do zvezdic, za katere v času pisanja tega uvodnika še ne vem, kdo in koliko jih je dobil.

Še pomembnejše od priznanj pa je, da se je raven vsakodnevne domače kuhinje po pestrosti in kakovosti povzpela v svetovni vrh. In to v nekaj desetletjih.
Ni v moji naravi, da se hvalim, a tokrat moram napisati, da sem zelo ponosen na naše delo, na delo vseh ustvarjalcev revije, ki so vsak po svoje dali reviji največ, kar so zmogli in znali. Prav vsi so bili predani projektu in vse je vodila želja po vrhunskosti vsebin in izdelka kot celote.
A petindvajset let ni le časovni mejnik, ki je morda razlog za presek dela, analizo narejenega, morda za (samo)hvalo in zahvalo. Je tudi trenutek za premislek, kako naprej, kaj je treba spremeniti, dodati, katere načrte in zamisli še izpeljati, kako še izboljšati vsebino, kako se še bolj približati bralcem (mimogrede, branost se je v zadnjem letu povečala kar za 25 odstotkov) – nadaljevati torej pot, ki smo jo začeli pred četrt stoletja, z istim žarom, novimi prijemi, novimi mediji in pomlajeno skupino ustvarjalcev.
Ko ponovno prebiram svoj nagovor v prvi številki revije, sem zadovoljen, da izpolnjujemo dano obljubo. Od srca se zahvaljujem vsem sodelavcem in bralcem, ki ste bili in ste z nami. Prepričan sem, da bomo skupaj še dolga leta.
Hvala!