V začetku februarja sem se udeležil kulinaričnega dogodka, ki je spodbudil tokratni uvodnik. Tema večera je bila prihodnost kraške kuhinje. Na dogodku Okusi Krasa so v Hiši Krasna v Lokvi pri Sežani znanje in energijo združili trije kuharji: domači kraški chef Aleš Širca (restavracija Okusi Krasa), Španec Martín Corando Álvarez in Uroš Štefelin (restavracija Vila Podvin), ki pri tovrstnih povezovalnih dogodkih le redko manjka. Če bi moral opisati jedilnik, bi rekel, da so bile jedi same kraške značilnosti in še nekaj sestavin s ≫širšega Krasa≪, od divjačine (ki je na Krasu redko na krožniku) do Fondinega brancina, slanine, polente trdinke, radiča, odojka, postreženega s kozico … Vse jedi so bile kraškega okusa, kraških imen in kulinaričnega spomina, a drugačne, v raznolikih kombinacijah in postavitvah. Brodet je bil košček skuše na polenti trdinki, ob kateri je bila razlita žlička rdeče, po brodetu dišeče omake, na krožniku pa je morski okus poudarjala kot noč črna omaka, ≫raztreščena≪, kot bi pomotoma padla na čudovit krožnik. Tudi drugih dvanajst jedi, predjedi in pozdravov iz kuhinje je bilo podobno ustvarjalnih in nenavadnih, a prav vse so imele zgodbo in kraški okus, ki je bil vodilo večera. Tudi vina so bila vsa kraška in odlična.
In če se morda kdo sprašuje, čemu je to zares potrebno, naj mi pove: Ali je obisk galerije potreben? Ali umetnost potrebujemo? Gre namreč za drugačno videnje sveta – v našem primeru sveta sestavin, jedi in okusov. Za razkrivanje prave vsebine, ki ni vsakodnevna, standardna, a je prepoznavna, s smislom in nas napelje k razmišljanju.
Seveda tako ne bi jedli vsak dan. Dovolj je, da se s takimi pristopi spoznamo občasno, da razmislimo in si obogatimo paleto okusov, pristopov, da delček tega prenesemo domov na krožnik in povemo prijateljem, kaj vse je mogoče. S tem širimo kulinarično kulturo in svoj izviren okus. Ne gre le za komercialne zaščite številnih pravih in izmišljenih slovenskih jedi, gre za več, mnogo več, gre za okuse, ki so nam bili položeni v zibelko. Za okuse, ne za jedi.
Ko iščemo gostilno, vedno izbiramo doživetje in okus. Zato se mi zdijo številni izbori najboljših gostiln brez pravega smisla. Smiselno bi bilo izbirati dobre gostilne. Take s prijaznim gospodarjem, postrežbo, z urejenim gostinskim prostorom, s preprosto ≫domačo≪ hrano, z odličnimi vini, pa take z inovativnimi jedmi, sestavinami, okusi doma in sveta. Gostilne, ki so različne po jedeh, pristopih in kategorijah.
Ali sploh kdo od nas hodi samo v eno ≫najboljšo≪ gostilno? Seveda ne. Vsak ima na spisku vsaj pet, če ne več dobrih gostiln. In za to tudi gre, za pošten in resen odnos gostiteljev do gostov, ki ga seveda vračamo s hvaležnostjo in pohvalo.
![]()
