To so kraji, ki še iščejo svoje mesto v turizmu in so morda zato tudi toliko bolj privlačni. Domačinom prav vsak gost pomeni veliko, sprejmejo ga z odprtimi rokami in poskrbijo, da se pri njih dobro počuti. Še posebno so veseli, če se slovenskemu turistu lahko pohvalijo s svojim znanjem slovenščine! Zaradi mnogih termalnih izvirov so tržna niša turizma toplice in sprostitveni centri, ki so jih v zadnjih letih intenzivno prenavljali in se zlahka kosajo z zdraviliškimi središči v tem delu Evrope (prenova toplic Spa & Sport resort Sveti Martin je bila največja investicija v turistični objekt celinske Hrvaške v zgodovini, prenovljene so tudi Terme Jezerčica in Terme Tuhelj), a ker to današnjemu gostu ni dovolj, želijo ponuditi več. Zavedajo se, da jih v trenutnem gospodarskem stanju lahko reši le turizem, zato obnavljajo številne gradove, urejajo vinske ceste in kulinariko počasi približujejo svetovnemu trendu posodabljanja tradicije ob poudarjanju lokalno pridelanih živil.

Medžimurje

Pokrajina med Muro in Dravo ima veliko podobnosti z našim Prekmurjem, saj ju (le še ta mesec!) ločuje meja, ki jo je umetno začrtal človek in za katero naravi nikoli ni bilo dosti mar. Od slovensko-hrvaške meje se vse do reke Donave čez pet hrvaških okrožij razteza zaščiteno območje Regionalnega parka Mura-Drava. Medžimurci so ponosni na svojo neokrnjeno naravo in prepoznavajo njen turistični potencial, zato so v zadnjih letih uredili veliko kolesarskih in izletniških poti. Ena teh je tudi Medžimurska vinska cesta, ki povezuje trideset vinskih kleti, kjer prednjačijo bela vina. Tu sta avtohtoni sorti pušipel (šipon) in zeleni silvanec, pohvalijo se radi tudi s svojo graševino (laški rizling). Ob degustaciji ponudijo izbor domačih mesnin: meso s tiblice (v svinjski masti konzervirano meso, podobno prleškemu mesu iz tunke), sir turoš in sveži kravji sir, zmešan s smetano in začinjen z mleto papriko, ki je prepoznavna kulinarična značilnost celotne regije. Medžimurska kulinarika je bogata in kalorična, a zelo okusna! V restavracijah, kot sta Kneja v Svetem Martinu in Međimurski dvori v Lopatincu, kjer ponujajo tradicionalne medžimurske jedi, preprosto morate poskusiti pretepeno juho, smetanovo juho s suhim mesom, ki je tako bogata, da »greš lahko za ves dan kopat v gorice«, kot pravijo. Med slaščicami prednjačijo jabolčni zavitki, sladke koruzne zlevanke z zapečeno smetano in medžimurska gibanica, ki se od prekmurske loči le v zaporedju plasti. Kuharji se tu še držijo starih receptov in jedi večinoma ne posodabljajo (tudi porcije so skoraj prevelike!), s tem pa zagotavljajo resnično avtentičen okus Medžimurja.

Varaždin

Baročno mesto Varaždin, gospodarsko, kulturno in turistično središče severozahodne Hrvaške, leži med Medžimurjem in Zagorjem in je le petnajst kilometrov oddaljeno od Velja za eno najlepših mest osrednje Hrvaške in njegovo staro mestno jedro se poteguje za uvrstitev na seznam Unescove svetovne dediščine. O njegovi plemiški zgodovini pričajo dobro ohranjene palače in mogočna utrdba Stari grad, o njegovem sodobnem duhu pa številni festivali in projekti oživljanja starega mestnega jedra. Najnovejši je projekt Odprta dvorišča, s katerim domiselno oživljajo notranja dvorišča starih varaždinskih hiš in obiskovalce vabijo v svojo intimo. Kulinarično se v tem delu Hrvaške prepletajo tradicionalne jedi Medžimurja in Zagorja, povsem avtohtona pa sta varaždinski klipić, podolgovat zvitek vzhajanega testa, katerega ime je Društvo kuharjev Varaždinske županije zaščitilo kot intelektualno lastnino, in varaždinski kupus, ki zaradi tankih listov velja za najboljšo sorto zelja za kisanje.

Zagorje

Slikovitemu Zagorju pravijo tudi hrvaška kontinentalna riviera, saj je tu strnjenih največ izvirov termalne vode. Narava je na tem območju radodarna in sledi ji kulinarika, ki jo Zagorci uspešno tržijo, čeprav priznavajo, da so njihove bogate tradicionalne jedi po energijski vrednosti primernejše za zimske dneve kakor tople poletne. A zagorski štruklji, ki so vpisani na seznam zaščitenih kulturnih dobrin Hrvaške, so odlični v vsakem vremenu! Po prepoznavnosti se kosajo z znano zagorsko purico s mlincima (pečeni puran z mlinci); meso zagorskega purana (purek z Bednje) ima zaščiteno geografsko poreklo, saj gre za hrvaško avtohtono vrsto purana, ki ga vzgajajo v prosti reji in slovi po zelo kakovostnem mesu. Tradicionalne so jedi na žlico, predvsem zagorska juha, ki združuje skoraj vse sestavine zagorskega jedilnika: sezonsko zelenjavo, suho meso, slanino, gobe, krompir, vino, svinjsko mast, jajca in smetano, seveda. Tradicionalne jedi zagorski kuharji danes domiselno nadgrajujejo: v restavraciji Majsecov mlin v Donji Stubici tako Marko Živaljić, predsednik Društva kuharjev Krapinsko-Zagorske županije, navdih in sestavine črpa iz okoliških gozdov in travnikov – mlado praprot seseklja v kremno juho, čemažev pesto začini z bučnim oljem, koprive ocvre in v rižoti riž zamenja z ječmenovo kašo.

Preporodu zagorski kulinariki sledijo tudi vinarji, ki se vse bolj usmerjajo v naravno pridelavo vrhunskih vin in obnavljajo pozabljene avtohtone sorte trt, kot sta stara krapinska belina in sokol. Največje in vodilno vinsko posestvo v Zagorju je Bolfan Vinski Vrh. Kakovost njihovih ekološko pridelanih vin dokazujejo mnoga mednarodna odličja – zadnja tri so prinesli z letošnjega londonskega ocenjevanje Decanter – gostje pa jih lahko poskusijo v leseni hiži, z vseh strani obdani z vinogradi, prek katerih se pogled razteza po valoviti zagorski pokrajini. S povezovanjem svojih vin z ekološko pridelanimi živili, ki jih ponujajo v tradicionalnih jedeh, pišejo zgodbo o Zagorju, kjer je veliko možnosti za razvoj vrhunske enološko-kulinarične destinacije.

OZNAKE