Kuhaj in jej počasi!

Korona življenja ni zaustavila, ga je pa upočasnila. Vsaj nekaj dobrega …

Ker se nam virusi dogajajo prav zaradi tega našega divjanja, čeprav nam narava postavlja vedno več znakov za omejitev hitrosti, in ker prehitevamo življenje kar v nasprotni ovinek in pri polni črti, se nam je moralo zgoditi »vojno« stanje, da smo spet začeli gledati na svojo biološko uro. Se zato lahko začnemo končno pogovarjati o elementu časa, ki je pri hrani zelo pomemben, a smo ga doslej tako zanemarjali?

Vzgoja hitrih jedcev

Kolikokrat jih je mulc slišal, ker se mu je preveč mudilo; k igračam, prijateljem, na dvorišče, samo stran od dolgočasne mize, za katero je bilo toliko nepotrebnih pravil. Ker ga niso naučili moliti, da bi se medtem vsaj malo shladilo, je moral najprej pihati, da se ni opekel. Če je bil lačen, da je kar pogoltnil, so mu šteli, kolikokrat mora pregrizniti in koliko časa žvečiti. Ko pa ni bil lačen, je moral jesti še za mamico, pa očija in vse sorodstvo. Kar naprej so mu govorili: »Počasi jej! Hitro ni zdravo!« A če jih je poslušal, se je na koncu zjokal, ker ni bil zlata ptička. Namesto da bi mulc užival v otroštvu, se mu je mudilo v puberteto, da je lahko izgubil nedolžnost s hamburgerjem. Priljubljenost hitre hrane je posledica napačne vzgoje, ki ji je pomembneje, da se nož in vilice pri jedi držijo v pravi roki, kot pa to, kaj se reže in nabada.

Seveda je pomembno, da hrane ne hlastamo, goltamo, požiramo v celih kosih in ne mečemo vase kot premog v peč. A ni res, da je treba vsak kos šestkrat pregrizniti in ga s tem zmleti kot hrano za dojenčke! Želim povedati, da je zmotno preštevati nekaj, kar je treba okušati. Če bi bilo dovolj že računstvo, bi se prehranjevali s tabletami in formulami. Pomembno je, kaj se zgrize, ne pa kolikokrat! Pomembno je, kaj se je, ne pa kako. Pomembno je, koliko časa jed ostane v spominu, ne kako počasi ali hitro smo jo pojedli. Čas je pomembna sestavina kakovostne prehrane!

Bife namesto hodov

Nekateri še vedno mislijo, da se reče tistemu, kar ne pride naenkrat na mizo, vhod. Najbrž zato, ker nimajo radi, da predolgo hodi. Češ, »vstopi, ne obiraj se (pred mojimi vrati)!« Taki so zato ljubitelji ruskih bifejev in švedskih miz, kjer se vsi naenkrat postavijo v tako dolgo vrsto, da je logično, da ne bodo čakali za vsako jed posebej, zato si nabašejo vse hkrati in na en krožnik. Češ, prihranek časa! Manj časa v vrsti, več časa pri jedi. Pa kaj, če je ta jed »cuvée« (zvrst) hladnega, toplega, sladkega, slanega, morskega, svinjskega, mastnega, mokrega, suhega. Zato pa bifeja tako hitro zmanjka. Ker si vsi nabašejo čim več, da bodo čim dlje jedli.

Obratno pa razmišljajo gostje pri mizi, kjer jim strežejo v hodih. Takrat jim vse predolgo traja, na vsakem krožniku pa je premalo hrane. Zakaj?

Predolgo jim traja, ker jedo prehitro in zato jim je tudi premalo! Kar »končno« dobijo, tako hitro pojejo, da dobijo občutek, »kako je malo«. Zato nikoli ne izvejo, da je dovolj šele takrat, ko je konec, saj do tja nikoli ne pridejo. Zaradi hlastanja, goltanja in metanja vase omagajo že na polovici, a to le zato, ker se jim »ne ljubi tako dolgo jesti«.

Več hodov ni le razlog za višjo ceno, v kar so mnogi gostje in njihovi gostitelji zmotno prepričani. Več hodov je zaradi okušanja! Le okušanje – ne pa gledanje na uro, ki ni slučajno na vsakem telefonu – lahko pri hrani pripelje do uživanja!

Če smo lačni, jemo hitro. To je nagon, zaradi katerega se ne razlikujemo od živali. Razlikujemo se šele takrat, ko začnemo jesti (in kuhati) počasi, tako da začnemo uživati.

Če se nasitimo le ene jedi, pojemo prehitro. Takrat mislimo, da smo zadovoljni, a v resnici smo le zadovoljeni. V prvem primeru gre za uživanje, ker nas hrana spravi v dobro voljo; v drugem za potešitev, zadovoljitev potrebe po hrani. Zato mora dobra hrana razveseliti, ne samo napolniti!

1 in 1 ni nujno 2

Tako časovno dojemanje hrane, ki se ne meri v minutah, temveč v nasmehih, povzroči, da se tudi tehtnica, ne le ura, drugače odziva.

Gre za to, da si je za hrano treba vzeti čas! Če si ga ne vzamemo, pojemo (naenkrat) manj, a se zato bolj redimo. Zato pa pravim, da pri hrani računstvo ni dovolj oziroma da je 1 + 1 sicer 2, a ni nujno.

Za tiste, ki se jim mudi oziroma so zelo lačni (in jim zato ni mar, kaj, kako, zakaj jejo, samo da je krožnik poln), je na začetku vedno juha, ker je iz jušnika in je še za repete, potem pa čim večji kos mesa, ker »sladice ne bom, sem na dieti«. In potem jim ni jasno, zakaj je naslednji dan na tehtnici spet več, ne pa manj.

Toda radovednim se pri hrani ne mudi. Vedno isto juho raje izpustijo, zato pa imajo radi pozdrav iz kuhinje – zakaj pa ne tudi doma?! – po njem začnejo zares s hladno predjedjo, šele nato je lahko juha, a vedno drugačna, vedno sezonska, vedno bolj osvežilna in manj nasitna, kar da apetit za še eno toplo predjed, najraje čim bolj zelenjavno, in šele po njej se nadaljuje z glavno jedjo, ki pa je lahko v dveh delih, najprej vodnem, potem kopenskem. In ko se prvi že zdavnaj predajo, drugi z največjim zanimanjem pričakujejo sladek finale. Prvi so pojedli manj, a so zato vedno na dieti, ker se kar naprej redijo, drugi, ki so investirali čas, radovednost, koncentracijo in spoštovanje, pa so pojedli sicer več, a niso nikoli na dieti, saj – ni potrebna!

Za počasnost pri hrani

Edini argument prvih bi lahko bil, da drugi preveč (prostega) časa porabijo za hrano. In zato jim zmanjka za drugo. Imajo vsaj v tem prav?

Čeprav čas merimo vsi z istim koledarjem, je hrana dokaz, da je lahko 24 ur različno dolgih. Resda deset hodov traja najmanj desetkrat dlje od enolončnice (in tudi stane tolikokrat več), toda desetkrat na dan nekaj malega tu in tam vzame še več časa, predvsem pa stane še več – denarja, počutja, energije, zdravja.

V gostilni se to odraža tako, da je gostom tam škoda časa (in denarja), zato izberejo ali hitri meni ali velik zrezek. Ker jih eno in drugo le trenutno zadovolji (napolni), izbirajo take gostilne, kjer je meni še cenejši, zrezek pa še večji. To pa je mogoče le v gostilnah, ki slovijo po velikih porcijah, pogretih jedeh in pomanjkanju okusa. A točno to je značilnost slabih gostiln!

Doma pa se odraža tako, da ko prideš iz službe in ko ti nihče ne pomaga, ne moreš skuhati štirih hodov. Lahko le nekaj odtajaš, pogreješ, odtrgaš, naročiš. Rumeni zabojniki so sicer prehitro polni, a zato vsaj nihče ni lačen. Jutri pa bodo tako na dieti. Točno to je gnojilo za viruse (in druge zemeljske tegobe)!

Če je tudi vašo uro v teh osamitvenih tednih napadel virus, da teče počasneje, skušajte te pridobljene minute in ure vsaj dobro izkoristiti. Za počasnost pri hrani! Ne le, da je zdaj več časa in ni treba le pogrevati (industrijske hrane) in naročati (hitrih jedi), temveč je zdaj, ko se je vse drugo skoraj povsem ustavilo, čas, da upočasnimo še svojo prehrano.

Kuhajte počasi, saj so jedi, ki so dolgo na štedilniku, v pečici ali v vodi (sous vide), ki počasi vrejo, se potijo in pečejo, najboljše.

Jejte počasi, ker to ne pomeni, da je treba pri vsakem grižljaju prešteti do šest, temveč tudi, da se je dobro med vsakim grižljajem pogovarjati. Sicer nas te dni ne sme biti preveč za mizo, a nas je kljub temu dovolj, da spet začnemo hrano okušati in ob njej uživati.

Seveda bomo virus premagali. A zakaj nam ne bi uspelo premagati še vsega tistega, kar ga je (posredno) povzročilo?!